Nova pokora

ajprej sem razmišljal, da sploh ne bi ničesar omenil ali povedal. Ideja je bila sicer bolj ali manj utopična, pa vendarle sem se igral z mislijo, da bi jo kljub temu poskusil izvesti v praksi. Kaj veš, kjer so že tri pasje zgage, se še ene pokore povrh morda le ne bo opazilo… Figo!

Mojo mamo sumim, da je (bila) prepričana, da z mojim podstrešjem ni vse tako, kot bi moralo biti. Res. Še enega psa! Kot da že trije niso več kot zadosti. Ker to sploh niso psi, ampak nesramne, nevzgojene, divje zverinice, ki jih ni nič prida. Imeti enega takšnega je po njenem globokem, neomajnem prepričanju nesrečno naključje. Dobiti drugega, čista smola. Privleči tretjega, božja kazen za kdo ve kakšne vse grehe v enem izmed prejšnjih življenj. Omisliti si še četrtega pa… Po njenem velika verjetnost nereda na človeškem podstrešju, kaj hočemo drugega. Prvi preganja krave in muflone. Drugi divja za kozami in kurami. Tretji podi race in mačke. In četrti pomeni tempirano bombo predvsem za golobe in vrabce. Vsi skupaj pa so nemogoče neubogljivi. Bendži, Capi, Boni. In Medi. Medi, nova pokora. Da mojih ne ravno vzorno vzgojenih mucic ne omenjam. Smo skupinica, ki ji skoraj ni najti para pod soncem.

Moja mama je sladko bitje samo ošvrknila s pogledom, pa je takoj uganila, da je rjavooka pasja lepotička skoraj snežno bele dlake nebodigatreba, ki bo znal povzročiti nič koliko škode, stroškov, hripavih glasov, razbolelih nog in uničenih živcev. Le zakaj mame mislijo, da vedno vedo vse? In le zakaj morajo na koncu zmeraj imeti prav?

Če jo pogledate, je zelo podobna filmskemu Bendžiju. Medi namreč in ne moja mama, da ne bo pomote. Ampak samo na videz. Čeprav je po rasti manjša od njega, ga pa zato po žlehtnobi prekaša nekajkrat… Da ne govorim o tem, koliko več zvijač in prevar pozna od slavnega junaka s filmskih platen. Takšna kot že je, pa se je seveda pri priči več kot idealno vklopila v našo druščino. Če bi nas videli in slišali na letošnjem dopustu…, kar pa nas k sreči niste.

Prvo, česar se je naučila, ko je prišla k nam, je bilo kako pobegniti in kako izsiliti svoje. Navsezadnje je imela kar tri neverjetne in fenomenalne inštruktorje. Fakulteta v malem. Ptiči so nekaj, česar ne prenese. Malo razvajeno kosmato bitje kljub svoji ljubkosti kar nekako pobesni, ko jih zagleda. Pri tem je zanimivo, da najtežje prenaša golobe in vrabce. Zakaj in čemu, se mi niti sanja ne. Sem pa zelo hitro opazil, da če jim ne more narediti nič drugega, jih prežene in se enostavno kot kokoš na jajca uleže na drobtine kruha, ki jih sam namenjam pticam. Tako jih pomečka in splošči kolikor se le da. Neustrašna je in se ne boji nikogar, niti kakšnega večjega psa, hude mačke in ne človeka, kar zna včasih biti tudi zelo neprijetno in celo nevarno, saj imajo nekateri psi že samo glavo večjo, kot je Medi, pa tudi vsi mački tega sveta niso Puhi, Naja, Švarci, Lord ali Jolly in se ne pustijo v nedogled sem ter tja vleči za ušesa ali rep, niti ne tolerirajo zabave skakanja po glavi sredi najslajšega spanja. Da o ljudeh niti ne govorim.

Ampak kljub kosmatim ušesom je Medi nadvse bistra psička. Seveda predvsem za vse tisto, kar bi bilo najmanj treba in kar odgovarja njej. Ampak neverjetno je koliko in kaj vse od človeške govorice razumejo psi mešanega porekla. Seveda si ne upam niti pomisliti, kaj vse si zraven potihoma misli v sebi in prepričan sem da je bolje, da ne vem. Ker vedo, da jih popelje novim in novim grdobijam naproti, je avto nekaj, brez česar ti psi ne morejo. Tudi Medi ne. Največkrat se skupaj z mojim mačkom Puhijem ali pa sama namesti na polici za zadnjimi sedeži, od kjer ima pozoren pregled na vse štiri strani neba. Da ji slučajno ne bi kaj ušlo. Sicer pa zna tudi Medi biti čisto ljubezniva psička. In sem ter tja –če se seveda zmoti- tudi kakšno stvar celo uboga. Pomislite! Kdo ve, morda pa bo nekoč, nekega lepega dne, še kaj iz nje…

Kontaktne telefonske številke:

(040) 531 717
-vsak dan razen ob nedeljah in praznikih med 12. in 13.

ter med 19. in 20. uro